Abstrakcija ali preludij o otožnem

Slikar Igor Banfi, ki se v kontekstu slovenske umetnosti uvršča v mlajšo uveljavljeno generacije slikarjev, se tudi v času, ko se mnogo umetnikov oddaljuje od klasičnih oblik likovne umetnosti in stopa v interdisciplinarna polja, trdno drži medija slikarstva. Živimo v času, ko je tudi najbolj intimno postalo inficirano z oglasi, javnega in zasebnega spektra se ne da več strogo ločiti. Produkcija podob danes namreč ni več izključno v domeni umetnosti, ampak se je močno razširila, predvsem v domeno trga in marketinga, ki je dobesedno poplavil ne le javne, ampak s televizijo in internetom tudi naše najbolj privatne prostore. Preplavljeni smo s podobami in različnimi možnostmi njihovega ustvarjanja, da je potrebno imeti nek kontekst, osmisliti to, da se barvo nanaša na nosilec. Slika danes za slikarja torej nikakor ni več nekaj, kar bi bilo samoumevno. Nova vloga umetnosti v konkurenci s poplavo podob privlačnega in vsiljivega videza ne more in tudi noče konkurirati. Mnogi umetniki so se zato oddaljili od ustvarjanja podob v strogem pomenu besede. Banfi pri umetniški slikarski podobi, celo v njenem vsaj tehnično zelo tradicionalnem smislu, vztraja.

Umetniška dela ne podpisujejo samo avtorjev, podpisujejo zgodovino in obenem prihodnost, so fragment časovnega ustroja. Tokrat se Banfi predstavlja s kompozicijami, ki so sad njegovega dolgoletnega odkrivanja, preoblikovanja in poenostavljanja form ter tehničnega znanja. Njegovo tematsko izhodišče je sicer še vedno v realnosti, le da ne več v simbolno prepoznavni predmetnosti (v komaj zaznavnih znamenjih njemu ljubega prekmurskega okolja, v dotrajanih ograjah, stiliziranih vratih…), temveč je prevedeno v razmeroma abstraktne likovne organizme. Če se je bistvo vsakega znaka doslej kazalo v njegovi razliki do drugih in je na vsaki njegovi sliki sijalo iz razlike same, so sedaj podobe v celoti prepuščene gledalčevi imaginaciji. Tudi pri tem ciklu slikar izhaja iz narave, zlasti iz panoramskih razgledov, ki jih poenostavlja in preureja vse tja do abstraktnega.

Abstraktno slikarstvo je način slikanja, ki se odreka posnemanju vidne resničnosti in uporablja zgolj slikarska sredstva: barve, oblike in linije. Znano je, da se čutnozaznavna resničnost začne osvobajati že pri impresionizmu, fauvizmu in ekspresionizmu, ko začno barve delovati samostojno. V jedru obdobja t.i. izmov (skupno poimenovanje gibanj, nastalih v prvih desetletjih dvajsetega stoletja) so nastale prve abstraktne podobe, ki so izbrisale spomin na predmetno, a v tem kontekstu Banfijeve podobe seveda niso abstraktne. Njegove podobe na precej velikih formatih slik z barvno prepletenostjo predvsem osnovnih zemeljskih barv, ki bodisi poudarjajo ali zabrisujejo linije, delujejo čutnozaznavno. Celo več – prej asociirajo na nostalgično zaznano pokrajino, ki bi jo zaradi njene samotnosti (v glasbeni primerjavi) lahko poimenovali tudi kot preludij o otožnem.

Pri ustvarjanju Banfija zanima slikarska historična kontinuiteta, ki s seboj nosi konotacije zgodovine umetnosti. A zato ni arhaičen, njegove slike naseljuje temeljen premislek o možnostih slikarstva danes, ki nikoli ni izvzet iz konteksta. Premislek o slikarstvu je pogosto sestavni del oziroma ključna izhodiščna točka slike. Po eni strani se slikar odziva na prenasičenost s podobjem tako, da ustvarja skoraj meditativne podobe, ki gledalca z nekaj domišljije čustveno nagovarjajo, po drugi strani pa se v toliki meri distancira od tega s podobami onesnaženega sveta, da svoje (notranje) videnje potencira do abstraktnosti. Pod na videz abstraktne slike lepih zemeljskih barv pa se tu in tam naseljujejo zametki realnega, ki spominjajo na samotna drevesca ali na komaj zaznavne podobe oddaljenih figur.

Za slike je značilno, da s seboj nosijo zavedanje o kontekstu, v katerem se nahajajo. Postavljanje v kontekst, ki prestavlja okvirje slike onkraj njenih robov, ne ostaja samo na formalni, ampak se premešča tudi na vsebinsko raven. Tudi umetnost vse bolj in ponovno postaja področje, kamor se mešajo filozofski pojmi, zato išče Banfi dodaten pomen svojega likovnega sporočila v razširjenem kontekstu slike. Na njegova velika platna se stekajo silnice, ki še verjamejo v avtonomijo slikarskih sredstev.

Poleg koncepta je avtorsko zanimiva individualna gesta, ki slikarju predstavlja motiv. Vsaka gesta s čopičem je unikatna in sama po sebi neprepoznavna. To je bilo eksplicitno že pri Banfijevem prejšnjem ciklu, vendar je tokrat motiv (packa, gesta, abstrakten znak…) prepoznan v svoji pomenskosti šele preko razmisleka o resnici podobe na sliki. Iz vsakega dela podobe bi lahko analizirali slikarjevo gesto, njegovo avtorsko potezo, saj je ena izmed zadnjih zatočišč individualnosti. Preko celotne serije gest pa je mogoče prepoznati tudi določen motiv. Svetlejše površine dajejo barvi večjo svobodo in kompoziciji možnost dihanja, temnejše pa dvodimenzionalno odstopanje ali že skoraj reliefno poigravanje s človeškim videnjem. Bistvo novih Banfijevih slik torej ni le v tistem vidnem, ampak  se skriva v širšem kontekstu. Vrednost njegovih novih slik pa se skriva tudi v čudovitem dejstvu, da se na njih nahajajo podobe, na katerih se nam – gledalcem – vse zdi čudno znano.

Tatjana Pregl Kobe