Galerija Banke Koper, Igor Banfi

Predstavljeni pejsaži slikarja Igorja Banfija, Prekmurca z domovanjem v Brezovici pri Ljubljani in diplomanta ljubljanske akademije, na avtorsko diskreten način odzvanjajo temeljne eksistencialne in globalne bivanjske zakonitosti, oplemenitene še z intimno in poglobljeno simbolno sporočilnostjo. Slike so kot individualni odgovori na izzive vsakodnevnih dogajanj in doživljanj, ki jih upodablja v klasični slikarski tehniki in v izrazito sublimno občutenih interpretacijah. Njegovi pejsaži so kot posebni imaginarni svetovi, preplavljeni s posebno toplo svetlobo, in kljub učinku pastoznosti oljnatih barv površine platen preveva neka specifična presojnost in atmosfera, ki dopušča reminiscence še na skrivnostnost transcedentalnega. V svoji biti so motivi Banfijevih upodobitev seveda konkretni: to je narava oziroma izsek iz pokrajine, ki pa ga slikar iz videnega in doživljenega skozi zapleten ustvarjalni ritual očisti zanj nepomembnih mimetičnih prvin, kar posledično sproži subjektivni minimalistični slikarski zapis. Ta pa je s svojo večpomensko izraznostjo – ne glede na velikost platna – sugestiven s svojim posebnim koloritom, z intimno občuteno atmosfero ter seveda s formalno oblikotvorno strukturo podobe. Banfijeve slike ostajajo kot svojske in intimne slikarske ode ne le konkretnemu ambientu, ampak v vsemu prabitnemu, naravi, življenju.

V Galeriji Banke Koper prvič v slovenski Istri predstavljamo Banfijeve slike v tehniki oljnatih barv na platnih velikih formatov iz lanskega in letošnjega leta. Pejsaži, večini izvor lahko najdemo v avtorjevi rodni pokrajini Prekmurja, so preplavljeni s posebno mehkobo in lirično občuteno otožnostjo. Zazdi se nam, da je ta skrajno vzhodni prostor Slovenije v vseh svojih materialnih in duhovnih danostih, ki jih seveda  Banfi od otroštva nosi v sebi in kamor se pogosto vrača, njegov zavestni in podzavedni agens likovnega izpovedovanja. Kot da bi se v tišini svojega ljubljanskega ateljeja zavestno in nezavedno spominjal preteklih časov mladosti ter ju sedaj – kot senzibilni ustvarjalec z izkušnjami in znanji – vedno znova podoživljal in se vedno znova miselno in emocionalno vračal v rojstno pokrajino. Spokojnost, mir in tišina upodobljenega asocira na lirično in idilično pravljično pokrajino. Ta daje občutje posebnega poduhovljenega pridiha elementarnosti in arhaičnosti konkretnega ambienta pa tudi kozmosa. Gledalcu dopušča popotovanja v drugačen, kar idealen svet za meditativno ali celo kontemplativno pomiritev in podoživljanje, hkrati pa tudi v zavestna samoizpraševanja o tistih dimenzijah bivanjskosti, ki so večne in neuničljive: neprestano propadajo, se rojevajo in obnavljajo ter živijo v vsej svoji popolnosti. In ta arhetipsko občutena popolnost Banfijevih pokrajin je ambivalentna in kompatibilna naravnim in duhovnim danostim Prekmurja, prav tako pa tudi njegovega globoko intimnega podoživljanja izvornega v naravi in v človeku, njegovega razumevanja preteklosti in dojemanja sedanjega globaliziranega in tehniciziranega sveta ter lastne vizije prihodnosti. Polje platna torej postane prostor skrajno reducirane in z nepomembnimi prvinami izčiščene intimne likovne interpretacije: je sublimat avtorjevega najglobljega doživljanja, kar na dvodimenzionalni površini na novo opredmeti z izbranim koloritom.

Banfijeve barve in njihova lucidna presvetlitev so neprimerljive s sočasnimi poetikami: z njimi ustvarja prav posebno vzdušje naravne toplote in topline, ki pronicata skozi vnaprej domišljene nanose barvnih vrednosti, njihovih plastenj in medsebojnih korelacij. Drugod so diskretno nakazane iluzije neskončnih prostranstev: so kot reminiscence prekmurskih ravnin, polj ali horizontov, kjer se zabrisujejo meje med konkretnim zemeljskim in zračno kozmičnim. Le tu in tam to posebno kontemplativno atmosfero »zmoti« figura drevesa, vedno le enega, včasih pa silhueta človeka kot osamelega potohodca, oba pa sta upodobljena z izjemno gracilnostjo avtorjevih potez s čopičem. S svojo arhetipsko formo, ki še pomembno vsebinsko nadgradi že obstoječi sublimirano doživljajski svet in s postavitvijo v – s prefinjenimi barvnimi tonalitetami in s svetlobnim presevanjem opredeljen prostor – postane gledalcu s svojo mistično, metaforično in simbolno vrednostjo tudi dodaten motiv, da se zaustavi in se angažira v različna miselna, interpretativno asociativna in čustvena stanja.

IGOR BANFI

Rojen leta 1973 v Murski Soboti. Leta 1997 je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri prof. Andreju Jemcu, kjer je leta 2000 končal še podiplomski študij pri prof. Lojzetu Logarju. Od prve osebne razstave leta 1994 je imel 27 samostojnih razstav in je sodeloval na številnih skupinskih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji, Franciji, Makedoniji, na Madžarskem, v Turčiji, na Slovaškem ter prejel več nagrad, tudi Veliko odkupno nagrado na Ex-temporu Piran 2008. Je član Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije in ZDSLU. Živi in dela v Brezovici in Ljubljani ter Murski Soboti.

Nives Marvin