ZASTRTA OTOŽNOST

Tudi dela, ki so nastajala v zadnjem obdobju – nekatera izmed njih predstavljamo na tokratni razstavi, odsevajo Banfijeva permanentna iskanja med realnim in abstraktnim, med tuzemskim in onstranskim, med figuro in abstrakcijo in nazorno kažejo njegovo opredelitev za slikarstvo kot ga je razumel modernizem preteklega stoletja: za slikarstvo, ki upošteva platno in barve; za slikarstvo, ki išče svoje vire v naravi, okolju in ljudeh; za slikarstvo, ki se artikulira z vsebino in formo, kot sta ju v številnih različicah uveljavljala zadnja stoletja v zahodnoevropski umetnosti, še posebej zgovorno preteklo.

Tako kot mnogi ustvarjalci na prelomu stoletja se je tudi Igor Banfi v svojih slikarskih raziskovanjih oprl na številne možnosti, ki jih nudijo barva, ploskev in linija ter tehnika olja na platnu. Njegova odločitev za tako imenovano štafelajno slikarstvo, ki tudi v času novodobnih izražanj ponuja mnoge načine umetniške izpovedi, pomeni smiselno nadaljevanje prizadevanj, ki so jih izkazovale generacije likovnikov dvajsetega stoletja in v mnogih pogledih tudi njegova. Čeprav slikar sodi v generacijo mlajših likovnih ustvarjalcev, v svojih likovnih iskanjih daje primat barvi kot najbolj značilnemu likovnemu elementu in svojo slikarsko pot gradi na načelih, ki ne koketirajo s trenutnimi eksperimenti na področju vizualnega, temveč v veliki meri ostaja zvest spoznanjem, ki jih je prinesla modernistična slika. Zato njegovi ustvarjalni pogledi iščejo v globinah spominov in reminiscenc, zapisov in odslikav kot jih je zaznalo njegovo oko in ponotranjila njegova duša in srce. Zato njegove roke iščejo in raziskujejo z nanosi in s potezami barv. Z lazurnimi premazi in s pastoznimi nanosi. V plasteh. Ki so prosojne. Da zaživi vsaka posebej, ko se skozi njo prebija svetloba. Da vzbrsti posebna iluzija globine prostora in se izpostavijo lastnosti površin na slikovni ploskvi.

Slikar verjame v avtonomijo slikarskih sredstev. Verjame v modernistično slikarsko poetiko in občuduje Rothovo dvo- ali triplastnost nanosov, stopnjevanje barve, poenostavitve in napolnitve ploskve z energijo brez kakršnih koli asociacij na predmetnost, do neke mere tudi v novodobno sintezo raznovrstnosti, čeprav ne skriva navdušenja nad romanticizmom Casparja Friedricha Davida in njegovo zastrto melanholijo v nežnem koloritu. Slikarjeva naravnanost k izražanju asketske duhovne atmosfere z nekromatičnim in zemeljskim koloritom ostaja njegova stalnica. Barvna skala je torej skopa, zreducirana na rjavo, črno, belo, sivo in oker, ki jih najpogosteje obogatijo le podtoni, čeprav se sem ter tja tem zamolklim zemeljskim tonom pridružijo tudi čiste, kromatske barve, najpogosteje rdeča ali oranžna. Slikar torej nagovarja z barvo, z natančno niansirano barvno skalo, ki jo stopnjuje v horizontalni kompoziciji vodoravnih prostorskih polj različnih velikosti; z nanosi in potezami, z večplastnimi presevajočimi globinskimi barvnimi sloji, s strukturami, ki zgolj aludirajo na elemente iz narave in na fragmente zabrisanih kontur. Tudi takrat, ko se v spodnjem polju pojavi silhueta drevesa. Ali krošnja. Predmetni svet, ki ga slikar vidi in zazna, transponira v abstraktno likovno videnje z zelo sugestibilno asociacijo na brezmejno ravnino, na polja in horizonte, na pokrajino od koder prihaja. Prekmurje seveda ostaja njegov genuis loci, njegov vir in navdih. Toda ne vselej in ne v celoti. Njegove misli iščejo tudi na področju duhovnega, mističnega, ali pa povsem vsakdanjega, saj so le vzgib, ideja, opora, da svoje razmišljanje, pogosto obogateno s filozofskimi konstatacijami, udejani v likovnem jeziku.

Na začetku slikarske poti je Igor Banfi morda resda zavestno iskal in črpal zgolj v materialni in duhovni zakladnici svojega rojstnega okolja, vendar je v letih zorenja razširil vsebinska izhodišča in pejsaž kot tematsko preokupacijo nadgradil s sodobnimi vsebinami. Tako postaja krajinska motivika vse bolj le izhodiščna točka, ki spodbuja k iskanjem notranje, duhovne krajine in k likovno-problemskemu pristopu. Ta se lepo odzrcali v ciklusu s preloma stoletja, kjer se je oprl na svetopisemske zgodbe iz Stare in Nove zaveze in jih domišljijsko predelal v likovno videnje temeljnih filozofskih vprašanj. Njegove meditativne podobe ne nagovarjajo samo z gesto, z avtorsko potezo, ki je pri Banfiju že več kot desetletje prepoznavna, pač pa tudi z razpoloženjem, ki ga oddajajo, in ki gledalcu ponuja v razmislek širši kontekst in ne samo videno. Zavedanje o pomembnosti konteksta šele nudi popoln užitek, sintezo videnega in doživetega.

Slikar Igor Banfi rad poseže po velikem platnu, saj mu dimenzija platna ponuja suveren pristop in daje večjo možnost barvitih nanosov. Daje mu tudi možnost umeščanja »znaka«, simbola, ki asocira na človeško figuro ali na drevo, in s tem tudi možnost širšega tematskega razpona, ki gledalca popelje v mnoga občutja: hipen trenutek in ujeto razpoloženje pokrajine v različnih vremenskih prilikah nadgradi ritem. Ritem kot gibanje, kot element glasbe, kot poteza s čopičem. Glasba je kot subtilna vez med duhovnim in realnim, kot vez med slikarstvom in filozofijo, kot vez vsakdanjih trenutkov. Ta daje tudi ton njegovim platnom: zastrta otožnost se preveša v melanholijo vsakdana. Toda, na platnu zažari tudi svetloba: kot upanje, kot rešitev.

Nelida Nemec