IGOR BANFI

Akademski slikar, mag. Igor Banfi je tako tematsko kot motivsko posvetil večino svojega slikarskega opusa  rodnemu Prekmurju, posredujoč skozi depresivno monotonijo likovni celoti psihološko ekspresivno učinkovanje, kar je morda tudi ena od temeljnih skupnih značilnosti sodobnih tendenc »prekmurskega kroga«, vendar pa v okviru osnovne krajinske ali tihožitne motivike pogosto uporablja tudi tematska izhodišča svetopisemskega izvora. Nosilci likovnega in vsebinskega sporočila na bogato strukturirani slikovni površini so aluzivni znaki ali simboli, ki jih Banfi konkretno umesti v prostor, bodisi interier bodisi eksterier, običajno z aluzijami na domače panonsko okolje. Sicer pa je skrbno obravnavanje globinske iluzije prostora z duhovno, transcedentalno simboliko ena od stalnic Banfijevega opusa.

Tako kažejo Prekmurski kolaži iz leta 1999 sintezo organske in geometrijske stilizacije znotraj mrežaste, ekspresivno učinkujoče, dekonstruktivne kompozicije v smislu kolažiranja s tekstilnimi ostanki, preslikanimi s stopnjevanimi, pestrejšimi akrilnimi nanosi, mestoma tudi kot spontane, akcijske intervencije z dripingom ipd. Že tukaj, naprimer v delih s podnaslovom Trikrat sedem sinov Troedinega, srečamo aluzije na svetopisemske literarne predloge (slika 1). V ciklu Pištekova njiva iz let 2000/2001 nagiba Banfijev likovni izraz k bolj naturalističnemu upodabljanju vodoravno orientiranih, centralno perspektivično poglobljenih, razritih polj, skoraj monokromatskega, zemeljsko-grisaillnega kolorita, ki jih modelira z izrazito reliefno strukturo večslojnih impastov, neredko dopolnjenih s slamo. Tukaj lahko ponovno zasledimo posamezna svetopisemska ikonografska izhodišča, ki jih umetnik nakaže bodisi v naslovu (Jakobova lestev na Pištekovi njivi, slika 2) ali s citatom na nosilcu (Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila). Kljub turobnosti pa se nam celostni značaj umetnikovih likovnih stvaritev, upoštevajoč po eni strani svetopisemski kontekst odrešitve, po drugi pa simbolično svetlikanje nad klavstrofobično visokim horizontom, odkrije iz popolnoma drugačnega, bolj optimističnega vidika. Leta 2001 je na 29. mednarodnem likovnem simpoziju v Lendavi umetnika pritegnila mrežasta kompozicija rešetkastih grajskih oken, tako da je na licu mesta pričel ustvarjati  precedenčen risarski in slikarski ciklus Okna. Dejstvo, da je enemu samemu arhitekturnemu elementu posvetil celoten ciklus pa ni čisto naključje, saj lahko že v Prekmurskih kolažih zasledimo mrežasto kompozicijo kot osnovo prostorske organizacije likovnih objektov na slikovni površini. Bistvena razlika pa obstaja v interpretaciji omrežja, saj je ciklus Oken podredil ortogonalnemu konstrukcijskemu principu, medtem ko je kolaže  ustvarjal s pomočjo ekspresivno dinamično učinkujočega, dekonstruktivnega načela. Mrežasti kompozicijo pa je na svojevrsten način razvijal tudi v popolnoma sakralnem ciklu Zadnja večerja, s pričetkom ustvarjanja v letu 2002, na novozavezno temo Jezusove napovedi lastne smrti in postavitve zakramentov, s skrajno individualno interpretacijo, tako v likovnem kot tudi vsebinskem smislu (slika 3). Osnovno prizorišče je omejeno na pravokotno omizje podolžnega formata, upodobljeno iz ptičje perspektive, ki lahko zaseda celotno slikovno površino ali pa pušča ob marginah ozek pas, nakazujoč neposredno okolico osrednjega dogajanja. Asketsko duhovno atmosfero  ustvarja Banfi s pomočjo nekromatičnega in zemeljskega kolorita. Dvanajst apostolov je upodobil simbolično v obliki nepravilnih diskov (redkeje kvadratov), razporejenih v dveh vzporednih vodoravnih vrstah. Pred vsakim diskom se pogosto nahaja tudi manjši nepravilni pravokotnik, kot znak za obredni kruh. Disk lahko, poleg apostolov, simbolizira bodisi krožnik ali kelih bodisi svetniški nimb, kot napoved nadaljnih dogodkov iz Acta apostolorum.  Navidezno simetrično in razsrediščeno kompozicijo je Banfi v spodnji vrsti dopolnil z osrednjim simbolom Jezusa, ki se v ničemer ne razlikuje od ostalih apostolov, poudarjajoč Božansko ponižnost. Tako je z uvedbo kompozicijskega ekscentra subtilno razbil simetrijo, hkrati pa je uvedel popolnoma nov vidik Jezusove namestitve za mizo, saj bi bil kot figura v linearni perspektivi videti s hrbtom obrnjen proti opazovalcem.

Igor Banfi s ciklom Imanenca – transcendenca stopnjuje asketsko učinkovanje likovne celote s še radikalnejšo koloritsko in objektno redukcijo, upoštevajoč minimalistično načelo “less is more”. Naslov cikla na eni strani izraža hrepenenje slehernika po preseganju samega sebe, na drugi strani pa opozarja na hkratno ekistenco tostranskosti in onostranskosti, pri čemer vseprisotna simbolika vrat določneje zaznamuje prehod iz enega stanja v drugo, kot osnovne motivacije neprestanega duhovnega iskanja, bodisi posameznika bodisi vseh svetovnih religij in spiritualnih gibanj (slika 4). Med vsemi Banfijevimi likovnimi cikli so Vrata v likovnoformalnem oziru zasnovana najbolj kontrastno. Slikovna površina je praviloma razdeljena na vodoravna ali navpična prostorska polja poljubnih velikosti, ki se lahko medsebojno dopolnjujejo, oblikujoč fragmentarno, ekspresivno učinkujoče kompozicijsko omrežje. Večja ali manjša polja slikar izpolnjuje s slojevitimi, gestualnimi barvnimi nanosi, pri čemer ojača učinek pastoznosti še s posipavanjem poljubnih granulatov, predvsem grobe zemlje, tako da posreduje likovna celota skorajda avtentično podobo htoničnih struktur. Četudi je prevladujoči kolorit “klasično banfijevski”, torej nekromatičen (črn-siv-bel) z ugaslimi, rjavkastimi zemeljskimi odtenki, pa skozi ozadje neredko presevajo poživljajoča polja oranžnih ali okrastih odtenkov. Na takšno amorfno, na ortogonalne ploskve “razparcelirano” osnovo slika Bamfi ograje in vrata, ki jih v obliki aluzivnega znaka predstavljajo, poleg rešetkastih, pravolinijskih risarskih konstrukcij, tudi značilne enojne ali dvojne vibaste oblike, kot jih poznamo iz izdelkov umetnega kovaštva. Te spirale lahko imajo hkrati simbolični pomen neskončnosti in navsezadnje življenja (DNA-helix). Pri določenih kombinacijah vibe z mrežastimi linijami ograje je mogoča tudi aluzija na  violinski ključ in notno črtovje v smislu glasbe kot sredstve meditacije in duševnega očiščevanja. Kot posebnost lahko v ciklusu Vrata zasledimo precedenčno lirično atmosfero, ki prevladuje nad značilno melanholičnim razpoloženjem Banfijevih slikarskih del in nenazadnje tudi večine sodobnih prekmurskih avtorjev.

Igor Banfi je rojen 7. avgusta 1973 v Murski Soboti. Z likovno umetnostjo se je kot ilustrator stripov in časopisov pričel ukvarjati že v osnovni šoli, svojo ustvarjalnost pa je kasneje intenziviral še na Pedagoški gimnaziji. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani prejme Zoisovo štipendijo. Diplomira leta 1997 na oddelku za slikarstvo, pri prof. Andreju Jemcu, leta 2000 pa zaključi še podiplomski študij iz slikarstva na isti ustanovi, pri prof. Lojzetu Logarju. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in Društva likovnih umetnikov prlekije in Prekmurja (DLUPP). Živi in ustvarja v Ljubljani in Murski Soboti.

 

Mario Berdič