Tavajoč po notranjih pokrajinah Igorja Banfija

V zgodovini dvodimenzionalnih umetniških zvrsti je slikanje narave prisotno že tisočletja.  Upodobljena krajina je seveda dolgo časa služila predvsem za nakazovanje naravnega okolja, v katerega so bile postavljene osebe ali dogodki, na upodabljanje krajine  kot samostojne teme pa na začetku slikarstvo še ni moglo računati. Upodobljene osebe so se v posameznih obdobjih na slikah kar zlile s pokrajino, v drugih obdobjih pa so v primerjavi z zgolj nakazanimi krajinskimi elementi močno prevladovale. Karakterno žanrsko osamosvajanje upodabljanja naravnega okolja oziroma krajine se je kazalo v nizozemskem slikarstvu 17. stoletja, v tem obdobju postane namreč krajina subjekt oziroma »glavni akter«. Njegova osrednja vloga je lahko seveda dokaj raznolika, kar pa ni posledica barvitosti krajine same, ampak predvsem pestrosti funkcij, ki so jih ji pripisovali. Pokrajina je lahko spokojna in viharna, privlačno vabljiva in strah vzbujajoča, vedra in turobna, enolična in razgibana, lahko je naslikana – če omenimo le nekatere od številnih možnosti – z naturalistično zvestobo, realističnim zrcaljenjem bistva, impresionističnim poudarjanjem lokalnih barv in svetlobe, postavljanjem atmosferskih vplivov v ospredje, izpostavljanjem razpoloženjskih elementov ali morda celo z ekspresivnim preoblikovanjem njene vsebine. Krajina je lahko stvarna ali fiktivna, v slednjem primeru lahko dejanska stvarnost služi zgolj kot osnova za upodabljanje posameznih elementov ali detajlov pejsaža. Takšna je tudi notranja pokrajina, v kateri je njena vloga deloma ali pa v celoti izrazno sredstvo za čustva, razpoloženja in za verbalizmom skrivajočega se notranjega sveta umetnika.

Tudi na pejsažih in vedutah Igorja Banfija se srečamo z notranjimi pokrajinami. Najbrž bi bilo nesmiselno razglabljati oziroma iskati, kje v stvarnosti se razprostira upodobljena, povečini ploska in neobljudena, včasih hribovita, spet drugič umetna krajina, katere arhitekturni fragmenti lahko spominjajo tudi na katero od urbanih sredin. Te krajine niso prizorišča življenja ljudi iz krvi in mesa, temveč prizorišča klatenja nemirnega človekovega duha. Zanje so ob ploskem površju, ravnem horizontu in le malokdaj valujočih gričih značilni bledo svitanje, uporaba ozkega spektra barv, monotonija in neobljudenost, saj življenja na njih ni mogoče zaznati. Grmičevja in drevja na teh pejsažih ni, mestoma jih kot neke vrste odtis nadomeščajo gorjače, podobne količem v vinogradih. Pusta goličava vzbuja v nas včasih vtis zasneženosti, nad njo plavajo težki oblaki. Tudi opazovalca slike zmrazi, skorajda „sliši” tišino, škripanje svojih praznih korakov na kamnitih tleh, v drobovju čuti mrzel veter, ki reže do kosti. Poskuša ugibati, ali je pokrajina res mrtva ali pa spi le svoj zimski sen. In medtem ko tavajoč skozi duhovnost obupano išče nekaj oprijemljivega, naenkrat osupne. Pred njim se pokaže fragment vhodnih vrat ali ograje iz kovanega železa. Mestoma gre za železno palico, ki je na koncu zvita kot polž, za obokasto odprtino, vhodna vrata ali pa za detajl okrižja, ki se nahaja v podnožju ali na vrhu stebra, ponekod pa celo za cela železna vhodna vrata. Kljub temu da gre zgolj za nežive fragmente, lahko ti elementi, ki imajo  simbolični pomen,  postanejo akterji. Okrižje, najsibo še tako umetelno, zapira, ločuje oziroma omejuje. Njegova simbolična moč je izjemno intenzivna, z umestitvijo v neobljudeno pustoto pa se ta še dodatno stopnjuje. Med pregrade zaprt ego ne more planiti na dan iz temačne praznine, ki ga obdaja. Toda položaj ni popolnoma brezupen. Okrižja so morda fragmentarna prav zaradi tega, da bi se jim bilo še mogoče izogniti. Stojijo morda pred nami le kot žugajoča možnost in  nas še ne bodo ogradila? Morda pa…mar nismo mi tisti, ki postavljamo okoli sebe ograje iz lepega kovanega železa, iz dopadljivih detajlov? Mar ni odvisno zgolj od nas, ali se bomo obdali z okrižji, izza katerih bomo lahko nedotakljivi opazovali kljub neobljudenosti prostran, mestoma s svitajočo se svetlobo prežet zunanji svet, ki izžareva upanje?

Železno okrižje (ali njegov fragment), sicer tujek v okolju, pa je seveda mogoče pojmovati tudi na drugačen način. Kot umetelen produkt rokodelske umetnosti lahko simbolizira svojega ustvarjalca in njegovo znanje, ki je  mojstrovina – umetnina – stvaritev- umetniško delo. Njegov izdelovalec je umetnik ali Umetnik, torej v našem primeru slikar, ki slika sliko, toda posplošeno ga lahko imenujemo kar Umetnik. Izstopa iz pustote, ki ga obdaja in se tudi oddalji od nje. V horizontalno determiniranem svetu zastopa ponosno vertikalo. Njegov namen je omejiti pustoto, skupaj z drugimi pa jo namerava ograditi. Predstavlja pravzaprav »glas vpijočega v puščavi«, toda v nasprotju z bistvom metafore lahko glas pustoto tudi napolni.

Slikarska umetnost Igorja Banfija je v osnovi psihološko obarvana. Zaradi subjektivnosti njegovega sistema simbolov jo je mogoče pojmovati na mnogotere načine, toda te možnosti se v določenem pomenu gibljejo v vzporednih ravninah. Z besedami je mogoče opredeliti le njegove poglavitne usmeritve, za njimi pa se razprostira cela paleta finih odtenkov. Toda ne glede na to, s katere strani si prizadevamo dokopati se do bistva, bomo z umetnikovo pomočjo prej ko slej prišli do sebe.

László Kostyál