Igor Banfi se kot predstavnik mlajše generacije akademskih slikarjev uvršča v tako imenovano skupino prekmurskih slikarjev (v njej so še: Nikolaj Beer, Zdenko Huzjan, Sandi Červek, Marjan Gumilar, Franc Mesarič, Mirko Rajnar, Ludvik Vrečič in Robert Černelč), ki sicer ne delujejo kot skupina in nimajo enotnega stilnega izraza, povezuje pa jih odslikavanje materialne in duhovne razsežnosti prekmurske pokrajine. Vsi, ki se srečamo oziroma obravnavamo ustvarjanje Igorja Banfija, seveda ne moremo prezreti osnovnega izhodišča vsebinskih in oblikovnih slikovnih zapisov, saj je genius loci, zavezanost svojim koreninam, svojemu materialnemu in duhovnemu okolju, njegova stalnica. Prekmurska pokrajina, njene ravnine in nenazadnje tudi njena barvna uglašenost, se je kot pokrajina slikarjevega otroštva globoko vrisala v njegovo dušo in ustvarila neizbrisno sled. Lahko bi rekli, da je postala njegov zavestni in podzavedni agens likovnega izpovedovanja. Tako so vse odslikave te krajine prežete s posebno mehkobo, z lirično občuteno otožnostjo in v sebi nosijo rahel romantičen pridih. Ta pomirjujoč ritem, spokojnost in mir gledalca vabijo na odmaknjeno popotovanje v drug svet, svet meditacije, v brezčasen sanjski svet.

Asketsko duhovno atmosfero ustvarja Banfi s pomočjo zreduciranega, zemeljsko umirjenega kolorita. Barvna skala je tako sestavljena iz rjave, črne, sive in oker barve ter njenih podtonov. Mnoge skrbno nanesene presevajoče zemeljske plasti, ki v odtenkih bogato variirajo, so kot sentimentalna usedlina, polna krhkih dražljajev, občutkov in občutij, ki so odsev umetnikove senzibilnosti, njegovega iskanja in izražanja subjektivne resnice. Številni nanosi barv se mestoma razprejo in pojavijo se brazde, ki ustvarjajo občutek strukture, na katero sta delovala narava in čas in jo s številnimi procesi postarala.

Nekatera dela doživijo barvno »dopolnitev«, saj se zamolklim zemeljskim tonom v posameznih poudarkih pridružijo čiste, kromatske barve. Paleta se tako obogati z rdečimi in oranžnimi barvnimi toni. Ti večplastni presevajoči globinski barvni sloji, ki jih dopolnjujejo nanosi drugih slikarskih materialov, se kažejo kot Banfijev močno razpoznaven rokopis.

Likovno polje Banfi ustvari z dvema oziroma tremi pasusi, le-te ploskovne elemente nato sestavi v harmonično celoto, najpomembnejša pa je seveda natančno niansirana barvna skala, ki skriva in razkriva bistvo. Banfi ima izreden občutek za čistost likovne vsebine, saj ni nikoli ničesar preveč, tako tudi v njegovih delih ni veliko dogajanja, ni natančno izslikanih detajlov. V to neizmernost in spokojnost horizontalno zasnovanega prostora se v dogajanje prikrade vertikalno ustvarjen lik; drevo, silhueta, ki asociira na človeško ali živalsko telo, gričasti vrh, senca… Vedno pa gre za osamelo, krhko, drobno podobo, ki z močno življenjsko energijo kljubuje naravnim silam, se jim ne uklanja in z optimizmom zre v prihodnost. Stično točko v zgodovini likovne umetnosti lahko najdemo v času romantizma, v delu Casparja Friedricha Davida.

V Banfijevih pokrajinah se zrcali brezmejna daljina, brezkončnost in brezčasna narava, razpeta med zemljo in nebom. Ob prvem stiku gledalca preplavi občutek mračnosti in melanholičnosti, vendar se ob podrobnejši potopitvi v pokrajine le-te odprejo v optimistični luči, saj se nekje na neskončnem horizontu zrcali svetel žarek optimizma. Kljub občutku brezčasnosti se v Banfijevih slikah neredko pojavi hipen trenutek; ujeto razpoloženje pokrajine med kolosalno nevihto, ožarjena pokrajina pred prihajajočo nevihto, trenutek igre vetra z jesenskim listjem… Vsaka izslikana pokrajina nosi svoj ritem, svojo glasbo, od rockovsko umirjenih balad do ostrih tonov heavy metala. Glasba je prisotna kot sredstvo meditacije in duševnega očiščenja.

Banfijeve slike odstirajo izvirno in prepoznavno slikarsko poetiko, gledalcem pa ponujajo prvinski ritem narave. Njihov draž je v večplastni pomenskosti, prepredeni s skrivnostjo sublimne duhovnosti. Pokrajine, naslikane v klasični tehniki oljnega slikarstva, nemalokrat na platnih izjemno velikih dimenzij, razkrivajo avtorjeve duhovne izkušnje in iskanja, hkrati pa se prepletajo z resničnostjo upodobljene pokrajine. Igra barv in svetlobe pričara skrivnostno ozračje in mistično tišino, ki gledalca potegne v samosvoj svet.

Jasna Kocuvan