IZPRAZNJENE KRAJINE IGORJA BANFIJA

Umetniška pot Igorja Banfija ima svoje zametke v njegovi rani mladosti, ko je gojil navdušenje nad stripi. Za stripovsko risbo velja, da z malo potezami pove veliko oz. da je izrazito lapidarna. Če govorimo o barvnem stripu, barva sporočilnost še dodatno okrepi. Praviloma  v stripih srečamo močne plakatne barve, ki le redko posnemajo realne odtenke naslikanih predmetov ali ljudi. Banfi ni potreboval dolgo, da se je iz stripovskega navdušenca prelevil v stripovskega  avtorja.

Njegov slikarski opus se od barvite stripovske estetike precej razlikuje, še posebej na pomenski ravni, saj Banfijevi slikarski cikli ne vsebujejo dramatičnih zapletov in teatraličnosti, temveč so izrazito meditativni in preko bogate simbolike usmerjeni v slikarjev intimni svet. Banfijeve slike so kompozicijsko izčiščene, barvno pridušene in prav nič stripovsko zgoščene. Zato so za dojemanje zahtevnejše, a hkrati dopuščajo več interpretativne svobode.

To še posebej velja za Banfijev zadnji slikarski cikel, poimenovan Horizonti. Ikonografski okvir zanj je krajina – le ta je gola, opustošena, izpraznjena. V skladu s tem je tudi barvna lestvica okrnjena, prevladujejo zamolkli zemeljski odtenki, le ponekod iz te pridušenosti zažarita rdeča in oranžna, ki aludirata na kri in ogenj. Že sama izbira barv nakazuje na diametralnost Horizontov –  nekatera dela znotraj omenjenega slikarskega cikla namreč slikajo spokojno razpoloženje, spet druga ekspresivna občutenja (tesnobo, jezo, ranljivost…).

Osrednji simbolni poudarek Banfijevih Horizontov je skrit v edinem “oprijemljivem” predmetu – v drevesu. Drevo je namreč edini predmet, ki ga v njegovih delih z gotovostjo prepoznamo. Banfijevo drevo zmeraj nastopa v ednini in sredi ravnice, morda panonske pušče, kljubuje času. Drevo že od nekdaj velja za simbol dolgega življenja in nesmrtnosti, v vzhodnih kulturah pa tudi ponovnega rojstva. Drevesa, polna plodov (figovec, oljka, datljevec), so bila vir široke simbolike rodovitnosti in izobilja, zato so na njih gledali kot na utelešenje boginje Matere Zemlje (Magna Mater). Vendar so Banfijeva drevesa gola, brez plodov in listov, kar nas lahko napelje na misli o duhovnem siromaštvu sodobnega človeka.

Glede na izrazito simboliko osamelih dreves bi v Banfijevih krajinah pričakovali, da bo v njih s kompozicijo poudarjen zemeljski del, vendar velja nasprotno – Banfi v svojih krajinah izpostavi prežeče prostrano nebo in nas s tem povabi v duhovne sfere njegove slikarske aktivnosti. Ljudje ravninskih področij, tudi iz Banfijevega rodnega Prekmurja, dobro vedo, da teža ogromnega brezkončnega neba učinkuje tesnobno in ne zgolj osvobajajoče, kot bi morda pričakovali. Podobno velja za Friedrichovega Meniha na obali, ki je neposredna referenčna točka Banfijevih Horizontov v zgodovini umetnosti. Tesnobni in temačni severnjaški romantični tradiciji  v likovni umetnosti sledimo preko Marka Rothka vse do sodobne likovne produkcije.

Banfijevi Horizonti pri gledalcih vzbudijo univerzalna občutenja, saj se sklicujejo na ranljivost človeške duše, ki se sooča z raznolikimi življenjskimi viharji, podobno kot se  drevesni osamelci v slikarjevih najnovejših delih izmikajo kolesju časa.

Irma Brodnjak