IGOR BANFI

V osebni ikonografiji vsakega likovnega ustvarjalca obstajajo motivni vzgibi, ki ga s svojo inspirativno energijo in doživljajsko močjo vodijo v likovno-vizualno realizacijo. Za Igorja Banfija je motivna vzgonska sila krajina, čeprav bi ga le težko opredelili za krajinarja. Predvsem bi bil ta izraz preveč ohlapen, preveč splošen in profan. Z njim ne bi mogli opisati, kaj šele izraziti bistva slikarjevega ustvarjalnega stremljenja. Za opis so njegove »krajine« premalo ilustrativne, za izražanje bistva, pa se moramo skupaj s slikarjem potopiti v njegov svet in se miselno soočiti, oziroma se vsaj približati njegovi enigmi.

Igor Banfi je namreč slikar, ki skozi krajinsko vizualnost, skozi njeno kuliso odpira pogled v duhovne globine in tako »običajno« motivno izhodišče popelje na pot izrazite sublimacije. To v njegovih likovnih nagovorih lahko začutimo kot zlitje zunanjega z notranjim. Ali pa je zunanja kontemplativna atmosfera tista, ki omogoča videnje pejsažev duše.

Tisto, kar na slikovni površini pusti barvno sled, je dotik čopiča, ki je prinesel s seboj barvno pigmentacijo iz slikarske palete. A tisto, kar v resnici »zapiše« poteg čopiča, je v slikarstvu Igorja Banfija dotik duše, subtilen in intimen. Sublimen. In tako se zaznave prostora spreminjajo v zaznave duha…

Opusu slikarjevih poglobljenih misli se v najnovejšem obdobju pridružuje niz slik velikega formata, ki ciklično spadajo v okvir t.i. Horizontov. Zanje je značilno, da je avtorju krajina le misel, spomin, spodbuda k likovno-problemskemu pristopu – k notranji, duhovni krajini. Stvarnost ostane le še fikcija – izraz avtorjevih misli in predstav, osebnih, intimnih razpoloženj in čustvenih stanj, ki jih sproži realni vzgib.

Njeno podobo, razpeto od zemlje od neba, reducira na dva oz. tri pasuse, s katerimi vzpostavi slikovni oder. In potem premišljeno in zadržano intervenira v polje slike. V kulturi, ki jo označujemo za izrazito vizualno, želi Igor Banfi ostati »manj« vizualen, zato pa bolj sporočilen, bolj bistven…

Zato v njegovih slikah ni veliko dogajanja, ni natančno izslikanih detajlov, ni jasno vizualiziranih predmetov, ni ničesar, kar bi zmotilo duhovno, posvečeno vzdušje. A kljub temu so to slike pripovedi, predvsem pa izpovedi, ki jo preko posameznih nosilcev zgodb, bolj kot vidimo zaznavamo, predvsem pa občutimo in doživimo v polnosti. S tistim, »po tiho« izrečenim, ki sproži pravi val miselnih aktivnosti.

V neobljudeno krajino, v pusto, spokojno planjavo, se včasih prikrade nekaj, kar učinkuje predvsem na nivoju asociativnega, simbolnega ali metaforičnega. V prostoru slike, Rothkovsko sublimnem, zasledimo protagonista dogajanja – osamelca: drevo, formo, ki asociira na človeški lik, včasih na žival, zapredek, senco, kamnito gmoto, pot, skratka nekaj, kar je enkratna oblikovna celota, nekaj, kar živi na slikarjevi podobi, kar je tu in govori: o osamljenosti, o izkušnji zapuščenosti, ali pa o miru, spokojnosti, ki je nismo več vajeni, o spoznanju lepote, o sanjah in domišljiji. Njegovi protagonisti, čeprav »diskretni«, vselej vzpostavljajo zavidljiva razmerja do prostora, vzpostavljajo kompozicijo. Morda avtor z njimi »dela družbo« »Menihu na plaži« Casperja Davida Friedricha? Nedvomno pa se v slikarstvu Igorja Banfija udejanja Friedrichova misel: »Umetnikov čut je njegov zakon«; čut, doživljanja in likovnega vizualiziranja, ki je pri njem tako zelo, zelo izostren.

Likovna uprizoritev povezuje zavedne in navidezno razigrane poteze, zračnosti in lazurnosti pa se pridružujejo nanosi materialno polnih slikarjevih intervencij, ki predstavljajo nov spiritus agens in movens.

Za slikarstvo Igorja Banfija je značilna uporaba ozkega barvnega spektra, predvsem zemeljskih tonov. Slike v barvnem smislu nagovarjajo s »plebejskim« jezikom, z zamolklimi, utišanimi, a sijajno tonsko razprtimi barvnimi toni, ki so ključni soustvarjalci vzdušja in meditativnosti atmosfere. Tako njegova dela za navidezno »monotonostjo« prinašajo izrazit slikarjev občutek za kolorit. V preteklosti so slikovna polja brstela v materializiranih barvnih nanosih in strukturalno izrazitih aplikacijah. V njih so se razpirale dodatne barvne in svetlobne vrednosti. Danes pa so nanosi povečini lazurni, le včasih zaznamovani s pastoznimi, materialno polnimi naglasi. In tako postaja vse bolj pomembno, kako se prekrivajo posamezne barvne plasti, kako iz večplastnosti presevajo globinski sloji, kako se lateralno pretaka svetloba in pomembna so razmerja med barvami ter barvna prehajanja. A nekatera najnovejša Banfijeva dela doživljajo koloristično preobrazbo. Presenečajo z novimi vrednostmi, za katere bi lahko še vedno našli primerjavo v »barvnih stanjih« zemlje, saj se paleta bogati z oranžnimi, rdečimi in črnimi barvnimi imenovalci. Je morda vanje vmešana nova sugestija, dodatna simbolna dimenzija? Nedvomno se v svetu barv izrazito manifestira sozvočje s poimenovanji posameznih kompozicij, kot so Ognjena polja, Embrionalni ogenj, Leto slabe žetve Zametki nevihte… V njih odmeva glasba heavy metala in slika predstavlja nekakšno likovno identifikacijo z njo, natančneje slikarjev sprehod skozi krajino ob tovrstni zvočni kulisi.

V delih Igorja Banfija še vedno živi tudi »genius loci«, izražen v razmerju do zemlje in njenih barvnih vrednosti, do ravnine in do sveta ob močvirjih. Prinaša spomin, morda nostalgijo ali pa preprosto stanje duše, zaznamovane z geografsko drugačnostjo, kateri so posledično, skozi zgodovino sledile še druge specifičnosti. Vse to se kaže v nekoliko monotoni, z melanholično razpoloženjsko tančico prekriti krajini, ki kot skupna značilnost povezuje tudi likovnike t. i. »prekmurskega kroga«, med katerimi sta še zlasti Zdenko Huzjan in Nikolaj Beer. Melanholičnosti? Le zakaj? Veliko bolje, predvsem pa bolj smiselno bi bilo razmišljati o umirjenosti, iz katere raste duhovni pejsaž.

S posebnim veseljem se človek, skupaj s slikarjem, sprehaja po prostranih (prekmurskih) ravnicah, ki svojo sicer minimalistično podobo še dodatno meglijo skozi večplastne zastore slikovnega organizma. Zapušča svet zunanjega, se pogreza v bistvo, v globino, da okuša vso enigmo, svobodo in neskončnost notranjega. Da postane del tega asketskega in hkrati tako svečanega vzdušja, da prisluhne slikarju in samemu sebi, se spominja preteklosti, uživa trenutek in se prepusti misli na prihodnost.

Slike Igorja Banfija s svojo prepričljivo prostorsko iluzijo in z zavidljivo velikostjo formatov resnično omogočijo sprehod in doživetje njihovih duhovnih in metjejskih obzorij. In obe vodita v svetlobo…

Anamarija Stibilj Šajn