»Tako v  mojih slikah prevladujejo zamolkli toni zemeljskih, s posameznimi poudarki čistih, kromatskih barv. Prekmurske ravnice in vidik neskončnega horizonta so verjetno zapisani v genih večine Prekmurcev, sploh tistih, ki ne živijo več aktivno v svojem rojstnem kraju.Zato se le-ta tematika redno pojavlja v mojih slikah, tako kot neka melanholija prostora, majhnost ali celo odsotnost človeka v naravi; vendar skoraj vedno v simbiozi z optimističnim žarkom upanja v daljavi: nekje na horizontu«(iz še neobjavljenega intervjuja, november 2009)

Pejsaž kot tematska preokupacija, abstraktni pejsaž v slikarstvu-to so bili in (očitno) ostajajo naslovi, zbiri številnih umetniških zapisov-dandanes jih sicer raje poimenujemo kot sklop avtopoetik-s katerimi se srečujemo tudi v času najširše zastavljene umetniške globalizacije. Seveda sub una specie, ki ga vnašajo v ta zbir sodobni čas, duh,vpliv novih medijev, odkritja v znanosti,dosežki novih tehnologij in podobno.

V takem konteksu, se pravi (polpretekle) modernistične slikarske poetike in novodobne sinteze raznovrstnih dogajanj, prepoznavamo tudi najnovejša platna Igorja Banfija. Da,morda se je treba, ko uzremo sredi teh njegovih prostranih, skoraj neomejenih, s težko barvno snovnostjo prepetih horizontov, droban, osamel, skoraj figurativno zasnovan vertikalni lik, vrniti v čas romantizma Casparja Friedricha Davida: v čas zastrte melanholije, ki bi v modernistični teoriji odgovarjal sublimnemu, opredelitvi neznanega in nedoločljivega…

Če si priznamo tudi ta Banfijev, skoraj podzavestni umik nazaj v stoletja, si ne moremo kaj, da ne bi v pravih cinemaskopskih razsežnostih njegovih platen, zlasti ob tistih, ki jim spodnji del snovnosti večkrat nabrekne v zaobljeni, gričasti vrh, dobili najprej«scensko«, se pravi vizualno, potem pa seveda še duhovno asociacijo- na odtujenost, osamelost na sizifovsko prizadevanje, vztrajanje v gričasti samoti, kar vse je podobno razkril Samuel Beckett v svojem Godotu.

Scenska vizualizacija –  seveda brez beckettovskih oseb, ki se zapletajo v pravem življenskem circulus vitiososu, vBanfijevem primeru samo z osamelim, usihajočem, brezlistnem, a še vedno vetrovom kljubujočem drevesnem liku, predstavlja izvrsten slikarski dramaturški zaplet, ki ga Banfi razrešuje na edino mogoč način: dejanje poteka v prepletu snovnosti- od zemeljskih okrastih preko barvno intenziviranih, s skoraj bizarnim predznakom označenih horizontalno strukturiranih pasov, med katere se semtertja pomešajo drobnozrnati, kot po vertikali spirani ali razbičani delci.

Tako izslikano stanje ponazarja vsaj (navidezni) abstraktnosti navkljub zelo prepričljivo napoved duhovno kritično ozaveščenega sodobnika, intelektualca; to je napoved notranjega nemira, razslojenosti v samem sebi in negotovosti bližnjega jutri…«vendar skoraj vedno v simbiozi z optimističnim žarkom upanja v daljavi: nekje na horizontu«.

Aleksander Bassin